Rafting center v središču Tolmina in dva nova obraza (No.12)

29 december 2020

Ključi novih poslovnih prostorov v samem centru Tolmina, Padlih borcev 1, so bili v mojih rokah marca 2000. Zavihali smo rokave in se lotili čiščenja in urejanja prostorov. Joj, kaj vse človek najde, ko čisti za drugimi. Hiša je zunaj in znotraj dobivala novo podobo. Vse skupaj je iz dneva v dan vedno bolj delovalo kot prava profesionalna rafting agencija.

V času, ko smo obnavljali prostore (marec, april in del maja) je rafting agencija še vedno delovala pri Johnsonu. Še vedno sem imel pisarno v kombiju C 25 in opremo v skladišču pijače Johnsonovega bara. Sedim za eno izmed miz lokala in pripravljam dokumentacijo, katero je bilo potrebno vsake štiri mesece oddati na sklad, ki mi je pri banki odobril posojilo. Izza glavnega šanka me pokliče Johnson, naj se mu pridružim. Poleg njega stoji gospod, ki ga nisem poznal. Videl sem ga prvič v življenju. ˝Niđo, to je predstavnik občinskega turizma. Janko Humar,˝ mi predstavi Johnson Janka. Ker se nisva poznala, se mi je Janko na hitro predstavil. Povedal mi je kaj dela in kakšne načrte ima občina Tolmin z razvojem turizma. Rekel je, da bi rad sam vse skupaj preveril. Kako potekajo naše rafting, kajak in canyoning aktivnost. Strinjam se in ga vprašam, kdaj bi on vse to preveril. Bil je zelo kratek in jasen: ˝Lahko začneva takoj˝.

Ok, greva v akcijo. Odločiva se za kajak spust. Rafting in canyoning pa enkrat v prihajajočih dnevih. Predstavim in razdelim mu vso za kajak potrebno opremo, čolna privežem na streho in že se voziva proti vstopnem mestu Kamno. Da je gospod turistično široko razgledan, da ima ogromno znanja, izkušenj in močno karizmo mi je bilo takoj jasno. Med vožnjo mi je govoril in pripovedoval o stvareh v turizmu o katerih se mi takrat niti sanjalo ni. Uporabljal je kratice za katere nisem imel pojma kaj pomenijo (STO, SIW, WTM…). V trenutku je name naredil res velik vtis. Ko sva prišla na vstopno točko Kamno sem ponovno prevzel pobudo jaz. Opravil sem celoten varnostni protokol, pripravil kajak naslonjala za noge in ga na kopnem seznanil z osnovnimi kajak veščinami. Spoznal je veslo in način uporabe, krovnico* in njeno odpiranje. Bil je pripravljen za najin prvi kajak spust. Mislim, da do danes tudi edini najin skupni kajak spust. Užival sem. Jaz sem imel besedo pri varnosti in vodenju kajak izleta, on pa pri razvoju tolminskega turizma. Spraševal me je kakšni so moji načrti za prihodnost, kje se vidim v slovenskem in kje v evropskem turizmu. ˝Evropskem turizmu, halo?? Kaj mi ta govori?˝ se sprašujem sam pri sebi. Te dimenzije takrat nisem dojel. Da bi lahko bil pomemben del športnega turizma v Evropi, do takrat nisem nikoli razmišljal. Želel sem si svojo rafting agencijo in jo naredil. Želel sem se preživljati z rafting, kajak in canyoning ponudbo. To sem počel, to je bil moj cilj. Združiti hobi in službo v eno. Da sploh ne bi imel občutka, da sem kdaj v službi. Da je vse skupaj ena perfektna kombinacija dela in užitka. Da bi pa razmišljal o mojem podjetju tako široko, da bi lahko bil pomemben tudi v evropskem merilu športnega turizmu pa moj takratni um ni predvideval.

Ko sva se tako spuščala s kajak čolnom po brzicah proti Johnsonu se mi je ponovno večkrat prikradel v misli prijatelj Jonatan galeb. Takrat sem spoznal, da me bo moral Jonatan zapeljati nivo višje. S pomočjo Janka sem spoznal, da je Slovenija za moje želje in ambicije premajhna. Slovencev nas je res premalo, da bom lahko živel samo od športnega turizma. Testni spust sva z Jankom končala pri Johnsonu za isto mizo kjer me je našel z kreditno dokumentacijo. Papirje sva zamenjala za hladno osvežilno Union pivo. Test sem opravil z oceno dobro. Rekel mi je, da je sicer v meni potencial, me pa čaka še veliko dela. Nadaljevala sva odlično debato in postavila temelje za najino odlično sodelovanje. Nisva se vedno v vsem strinjala, bila so tudi navzkrižja, medsebojno spoštovanje in prijateljstvo pa sva ohranila vse do danes.

Prelivali so me občutki sreče in zadovoljstva. Tolmin je dobil konec maja v središču kraja prvi pravi Rafting center, ki je bil v maju pripravljen na sprejem in otvoritev. Na otvoritev sem seveda povabil Janka, nekaj prijateljev in ljudi, ki so ravno tako začeli orati tolminsko turistično ledino. Predvsem z nastanitvami. Apartmaji, sobe in hotel.

Mama me en junijski dopoldan pokliče iz službe. Delala je v proizvodnji podjetja AET. Pravi, da ima enega mladega, prijaznega in pridnega sodelavca, Simona iz Slapa, ki rabi krovnico. Mama sicer ne ve kaj je krovnica, ampak jaz bi že moral to vedeti. Pravi, da bi Simon šel rad nekam veslat, a brez krovnice ne more. Sprašuje, če mi kakšna ostaja, da bi mu jo za vikend posodil. Ker opreme nisem imel ravno na pretek se z mamo dogovorim, da me Simon obišče po službi, potem bomo pa že videli kaj in kako.
Sedimo na stopnicah pred pisarno, ko se okoli ovinka zaziba rdeča katrca. Zavore zacvilijo, vrata se odprejo. Iz avta se prikaže črna, malo čupava skuštrana glava, sredi glave velik in lep, bel nasmeh. ˝Živjo, jst sem Simon, iščem Boruta.˝ Gledam ga in si mislim: ˝Sama čupa in zobje ampak mali je faca, ma katrco˝. Nisem mu samo posodil krovnico za vikend. Skupaj smo šli veslat na Savinjo. Druženje na Savinji in ob njej je pripeljalo do tega, da je Simon Lapanja – Arči zapustil službo na AET-u in postal moj vodnik. Bil je že izkušen rafting in kajak vodnik saj je v Bovcu občasno delal za mojega velikega prijatelja Davida, ki je zame zastavil svoje rafting podjetje. Kasneje sem Simona redno zaposlil, nekaj časa je bil skupaj z Janom celo partner v mojem podjetju. Še danes smo vsi odlični prijatelji.

Janko je postal še eden izmed mojih učiteljev. Z znanjem in izkušnjami mi je pomagal na poti, kjer sem spoznaval in se učil veščin turističnega posla. Kadar sem rabil nasvet, mi je bil vedno na voljo. Tako me je po uspešni prvi sezoni v novih poslovnih prostorih v Tolminu, povabil v septembru na sestanek v hotel Krn. Pove, da ima zame nekaj zelo pomembnega.
Zamudil sem. Bil je jezen in mi dal vedeti, kaj si misli o človeku, ki pusti drugega čakati. Od takrat se vedno trudim, da sem vedno na dogovorjenem mestu nekaj minut pred dogovorjeno uro. Bistvo sestanka na katerega sem bil povabljen je bilo dejstvo, da je Janko ocenil, da sem zrel za moj prvi obisk turistične borze v Mariboru (SIW**). Da sem zrel za pripravo in izvedbo prvih turističnih paketov športnega turizma v Tolminu. Vzpodbujal me je, da je čas, da naredim en velik in konkreten korak naprej. Čas je za moje prve stacionarne goste. Čas je, da začnem z mojimi gosti polniti tolminske namestitvene kapacitete. V hotelu Krn mi je Janko pripravil trening, izobraževanje kaj in kako se obnašati na turistični borzi, kamor prihajajo agenti iz cele Evrope in sveta. Janko je predstavljal bodočega kupca, jaz pa sem prodajal pakete agencije Maya. No ja, prve pol ure sem bolj jecljal kot prodajal. Imel sem dober mesec, da sem izpilil svoj nastop, pripravil prve večdnevne tolminske športno-turistične pakete in se podal na mojo prvo turistično borzo evropskega formata. Bilo je v hotelu Habakuk, takrat sem prvič ostal brez pete na čevlju in brez gumba na hlačah...

SREČNO 2021

Borut Nikolaš

*krovnica – kajakaški pripomoček, ki onemogoča vdor vode v kajak. Včasih se uporablja tudi izraz kajak dekca.

**SIW - Slovenian Incoming Workshop