Raznašalec časopisov, Rafting vodnik, natakar in predavatelj (No.10)

15 december 2020

Hydrospeed je bilo seveda potrebno preizkusiti. Padlo je veliko dežja, reka Tolminka je lepo narasla. Skupaj z dvema prijateljema (Marko in Simon) se zapeljemo do vhoda v Tolminska korita. Preoblečemo se, vzamemo vsak svoje plavutke in si na hrbet oprtamo vsak svoj Hydrospeed. Pot skozi Tolminska korita ni bila še tako lepo urejena in vzdrževana kot danes. Se je pa dalo lepo hoditi.

Postanek na spodnjem mostu nad reko Tolminko je ob bližnjem pogledu na precej visoko, razigrano in deročo reko Tolminko dal slutiti, da nas čaka nora vožnja. Pregledali smo linije, ki bi lahko bile optimalne za spust in se pripravili na nov extremni podvig. Nisem pa niti slučajno pomislil, da nas bo lovila policija. Z vso potrebno opremo se nekako prebijemo skozi tunel in se pri termalnemu izviru zberemo na zadnjem ˝breifu˝ pred startom. Primemo vsak svoj Hydrospeed in se vržemo z višine cca 3m v deročo Tolminko. Letimo po strugi skozi Tolminska korita. Noro dobro. Od daleč vidimo, da na parkirišču žage na Ločah maha in krili z rokami policija. Prešine me, glej kako nas spodbujajo. Še policajem se zdimo face. Bolj kot se približujemo, več je mahanja in piskanja v piščal. Ups, mogoče nas pa ne spodbujajo. Bližje ko sem, glasneje slišim STOP, STOP USTAVI… Tam pa Tolminka teče hitro… V strugi ni najmanjšega ˝kontriča˝, da bi se lahko ustavil. Zavpijem:˝Ne morem!˝, pomaham in letim po strugi naprej. Prijatelja za mano, naredita enako, le da se zraven smejita. Kmalu zatem pridemo do jezu pri ribogojnici. Parkiramo, se čudimo in smejimo. Nismo najbolje razumeli, kaj smo ravnokar doživeli. Spust čez jez je bil zaradi premočnega protitoka (fletarca) preveč nevaren. Odločimo se, da se pri robu spustimo peš in tako ognemo očitni nevarnosti. Za jezom se pomečemo nazaj v brzice in naprej uživamo deročo Tolminko. Pa to ni res, mi zazvoni v glavi. Na daleč, pod glavnim mostom čez reko Tolminko (poleg starega Elektra) zopet policija. Tokrat že vidno zadihana še vedno mahata, piskata in vpijeta STOP, STOP USTAVI… Ne morem zadržati smeha, ko vidim, dva zadihana obraza, ne morem tudi ustavit, ker ni protitoka. Še enkrat pomaham in z smehom na obrazu zavpijem:˝Ne morem˝ in peljem dalje. Zavedal sem se, da je naslednja postaja Sotočje, naš cilj. Zelo verjetno bosta policaja tam. Pridemo pa jih ni bilo. Čestitamo si, se režimo in debatiramo kaj in kako, ko zaslišimo glasno drvenje avtomobila. Pogledamo se in vidimo kako iza ovinka pripelje policijski avto, v avtu pa dva jezna policaja… Pogovorili smo se kaj in kako, ter jima razložili, da Hydrospeed, kajak ali rafting nimajo zavor kot avtomobil, da ustaviš tam kjer hočeš - na pisk ali glasovni ukaz STOP. Rabiš ˝kontrič˝, ki ga tam kjer so nas ustavljali ni bilo.

To je bila prva (ne pa zadnja) prijava nekega občana policiji, da ogrožamo in uničujemo naravo. Narave s Hydrospeedom nismo ne ogrožali in ne uničevali. Ker ni bilo pravne podlage, ni bilo kazni. Policaja sta razumela, da jih je nekdo z neutemeljeno prijavo peljal žejne čez reko Tolminko. Skupaj smo se nasmejali in se prijateljsko razšli.

Kljub temu, da je bilo veliko zabavnih in veselih trenutkov, je še vedno na ramenih visela skrb kaj in kako z plačevanjem kredita. Dela je bilo še vedno premalo, da bi mirno spal in sproti plačeval vse obveze. Pa mi pomoč še enkrat ponudi Sipek. Bil je praktično vsak dan pri Johnsonu zato je videl koliko dela imam. Ker pa je bil eden tistih redkih, ki so vedeli, da so Johnsonovi starši zame zastavili hišo, David pa podjetje, mu je bilo kristalno jasno, da z poslom kolikor ga imam, nikakor ne bom uspel čez zimo odplačati vsega, kar bo banka terjala. Ponudil mi je posel, ki mi bo pomagal in me hkrati preizkušal. Kje so moje meje, kje zmogljivosti. Se bom uklonil ali bom zmogel. Nekako v stilu kot je Don Juan preizkušal Castanedo. Posel sem seveda sprejel, nisem popuščal. Bil sem kot vrba, ki se pod težo snega malo ukloni a se ponovno vzravna, ko breme popusti.

Postal sem raznašalec časopisov. Zjutraj približno ob 4.30 sem se prebudil, da sem lahko ob petih začel z raznašanjem časopisov Delo, Dnevnik in Primorske novice v Tolminu in bližnjih vaseh. Običajno sem končal malo pred 9.00, ko sem pri Johnsonu odprl vrata agencije za rafting, kajak, canyoning , hydrospeed in kolesarjenje. To so bile aktivnosti, ki smo jih ponujali v takratni ponudbi športnega turizma. Torej zgodaj zjutraj sem bil raznašalec časopisov, čez dan rafting vodnik, zvečer tam nekje do polnoči, pa sem brezplačno opravljal delo natakarja v Johnsonovem baru. Spal sem povprečno nekje štiri ure.To je trajalo slaba tri leta od maja vse tja do konca septembra, ko se je ponovno ohladilo in je zima nazaj počasi trkala na vrata. Takrat izven sezone, nisem bil rafting vodnik in natakar, ostal pa sem raznašalec časopisov in postal predavatelj.

V septembru so z novim šolskim letom v Tolminu v dijaškem domu začeli izvajati programe CŠOD. Darjo Velušček, takratni ravnatelj me je povabil na sestanek. Niti sanjalo se mi ni, čemu je sestanek namenjen. Predstavil mi je njegov pogled kako vidi mojo vlogo pri tem, da drug drugemu pomagava. Win- Win. Njemu je manjkal del kvalitetnega programa, meni pa delo v zimskem času in poletnem času. Za izven sezonsko obdobje od septembra do aprila mi je ponudil, da vsem skupinam, ki prihajajo v CŠOD predavam dvakrat tedensko polni delovni čas o preživetju v naravi, spoznavanju opreme, reševanju in samo-reševanju, zraven mi pripada še kosilo. Vse skupaj pa smo nadgradili še z enim celovečernim filmom extremnih športov (to so bili moji začetki različnih predavanj - zadnjih cca 10-12 let več ali manj predavam v različnih slovenskih in tujih podjetjih v sklopu team building programov ali samostojno).

V času sezone pa mi je Darjo ponudil, da za vse šole organiziram praktični kajak - kanu program na reki Soči. Waw. Skakal sem od veselja, še ena oseba je razumela, da v Tolminu – tam kjer se nič ne da, vseeno lahko veliko naredimo s skupnimi močmi. V Tolminu se da! Navduševalo me je spoznanje, da je vedno več ljudi, ki cenijo moje delo in trud za zagon tolminskega turizma. Darjo Velušček, hvala ti! Naše odlično sodelovanje je trajalo štiri leta, dokler ni iz Ljubljane prišlo navodilo, da CŠOD ne sme na osnovnem programu več sodelovati z zunanjimi sodelavci.

Borut Nikolaš