Canyoning situacija (no.9)

14 december 2020

Minila je še ena zima, pomlad že lepo cvetela, ko je rafting zveza Slovenije v Bovcu prvič razpisala tečaj za rafting vodnika. Prijavil sem se in izpit uspešno opravil. Poleg praktičnega dela katerega sem že dobro poznal in obvladal sem se podkoval tudi v teoretičnem delu. Velik poudarek je bil na reševanju in samo-reševanju na divjih vodah.

Ker licence niso bile obvezne kot so danes, sem sprejel odločitev, da bom začel uvajati in izobraževati svoje nove vodnike kar sam. S tem ko sem z nabavo nove opreme razširil ponudbo sem se zavedal, da bom potreboval tudi svoj team odličnih vodnikov in šoferjev. Sam ne morem biti hkrati na rafting in canyoning avanturi. Šofer ravno tako ne more hkrati peljati dveh različnih aktivnosti. V Tolminu sem razglasil, da iščem svoje prve uradne sodelavce – vodnike in šoferje. Zanimanje za delo v agenciji Maya za delo vodnika in šoferja je bilo na moje presenečenje kar veliko. Tako sem izšolal svojega prvega rafting vodnika. To je Munih Aljoša – Munđo, športnik in avanturist po duši. Pogumen in zanesljiv vedno pripravljen za akcijo. Moj prvi šofer je bil Martinin brat Bojan Krivec.

Na uvajanju na delo šoferja za canyoning sva imela z Bojanom kar zanimivo, celo malo strašljivo situacijo. Nehote sem zletel čez 27m visok slap. To je približno višina sedmega nadstropja stolpnice. Zaradi hitrosti in visokega padca mi je ob trku v vodo, rešilni jopič dobesedno raztrgalo. Naredil sem napako, ki je nisem nikoli več ponovil. Bojana nisem opozoril na razliko in karakteristike nove in stare alpinistične vrvi. Od takrat vedno posebej opozarjam šoferje in vodnike na dodatno pozornost, ko dobijo v roke novo alpinistično vrv. Vrv uporabljamo pri canyoning avanturi za spuščanje gostov preko 27m visokega slapu.  V slengu radi rečemo, da se vrv rada kotoviči. To pomeni, da se zaradi uporabe osmice (alpinistični pripomoček za varovanje) začne vrteti kar močno poveča trenje. V praksi to pomeni, da ko nekoga spuščaš čez slap, gre zelo počasi. Včasih moraš tako vrv celo malo potiskati, da se človek na slapu sploh premika. No pri novi vrvi je drugače. Ker ni nič skotovičena, skozi osmico zleti kot bi bila z lojem namazana. Ker Bojan tega ni vedel, jaz pa ga na to nisem opozoril, si je pripravil cca 3-4m vrvi, ki mi je omogočala prosti pad, da dobim malo hitrosti preden bi me osmica začela varovati. Takrat bi Bojan vrv prijel in me počasi in varno spustil čez 27m visok slap. Zgodilo pa se je to, da sem po treh metrih dobil tako hitrost, da je Bojanu vrv zažgala roke, ko me je hotel zadržati. Rezultat je bil ta, da je vrv spustil jaz pa sem padel 27m v globino. Po tem Bojan ni imel več želje, da bi bil naš šofer.

Poleg vseh izzivov, lepih in manj lepih trenutkov v letu 1999 imam to leto še posebej lepo zapisano, ker sem tega leta spoznal štiri res velike prijatelje. Na veliko žalost dveh več ni med nami.

Prvi je Zoran Skubin, gorski reševalec, kajakaš, košarkarski sodnik, učitelj smučanja skratka enciklopedija znanja, izkušenj in življenjskih modrosti. V nekaterih trenutkih sem imel občutek, kot bi mi bil tata. Ne fizično, z nasveti in pomočjo, ki mi jo je nudil na vsakem koraku. Spoznala sva se pri Johnsonu, ko me je spremljal z brega. Bil sem v brzici in treniral bočno srfanje. Domačin, mu je dan pred tem na vodi priletel z kajakom v telo in mu polomil rebra. Zato ni mogel v kajak. Bil pa je mentor vedno in povsod. Skupaj smo bili na različnih kajak ekspedicijah, kot gotski reševalec je izobraževal moje fante o tehnikah in varnosti v kanjonu. Letos je žal umrl, podlegel je bolezni a v mojem srcu ( in še mnogih drugih) bo živel večno.

Drugi je Jan Klavora – Mali. Njegov oče Fedja, je prišel nekega popoldneva k meni in me vprašal, če rabim še kakšnega vodnika. Pove, da ima sina Jana, ki je kajakaš in je celo že nekaj delal kot kajak vodnik za podjetje v Bovcu. Dogovoriva se, da narediva preizkus njegovih kajak veščin in ga povabim na Otono - drugi najzahtevnejši odsek reke Soče. Mali prestane preizkus z odliko. Od takrat pa vse do danes, smo odlični prijatelji. Za nama je nešteto fenomenalnih zgodbic, avantur in doživetij. Vmes je bil celo nekaj časa partner v podjetju, sedaj je direktor in solastnik turistične agencije v Ljubljani, glavni organizator Soča Outdoor Festivala in v prvi vrsti ponosen očka in zadovoljen mož.

Tretji je Matjaž Meško, štajerski multipraktik. Spoznala sva se na dan, ko so mi končno pripeljali nove, še zapakirane kajake. Takrat je bil pri Johnsonu s skupino padalcev. Pristopil je in mi ponudil pomoč pri odpiranju in sestavljanju kajakov. Za pomoč sva se dogovorila, da ga brezplačno zapeljem na prvo vožnjo z mojimi prvimi kajak čolni. Tudi z Matjažem smo še danes odlični prijatelji, za nami je nešteto zabavnih prigod in dogodivščin.

Četrti je Robert Vuga – Vugič, izjemna oseba, prijatelj, ki se je vsem neomejeno razdajal, pomagal vsakomur, ki ga je spoznal. Eno samo veliko srce. Zaposlen na Slovenski turistični organizaciji. Spoznali smo se v Zagrebu, ko sem obiskal svoj prvi turistični sejem z namenom pospeševanja svoje prodaje. Od takrat sva se redno videvala na nešteto sejmih in borzah po različnih koncih Evrope. Skupaj sva potovala na različne konce, kjer sva obiskovala najine skupne prijatelje iz turističnih krogov. Nikamor se ni premaknil brez svoje kitare in svoje rdeče kariraste srajce, kateri je odrezal rokave. Da je bila bolj rokerska. Nekega dne, ko več ni zdržal pritiska, si je žal sodil. V srcih vseh nas, ki smo ga poznali in z njim dihali zrak, bo za večno ostal legenda, promotor slovenskega turizma in prijatelj kot si ga lahko vsak samo želi.

Z pošiljko novih kajak čolnov so prišli tudi Hydrospeed čolni, z njimi pa veliko simpatičnih in norih dogodivščin. Ena izmed meni  najbolj norih je bila tista, ko me je tolminska policija ustavljala na reki Tolminki. Jaz na Hydrospeedu, policija na kopnem…

Borut Nikolaš