Rafting ne zadostuje – potrebna bo širitev ponudbe (No.8)

12 december 2020

Obljuba, ki sem jih dal Johnsonu, da mi je pomagal prepričat svoje starše, da so zastavili svojo hišo za moj prvi kredit je bila, da bom za čas trajanja kredita natakar v njegovem baru. Vsaj štiri krat na teden po 6-8 ur. Brezplačno. To sem pošteno oddelal in izpolnil obljubo. Obljuba, ki sem jo dal Davidu, da je postal porok za moj prvi kredit je bila, da mu za čas trajanja kredita vsak teden v glavni poletni sezoni opravim eno brezplačno furo za katero koli aktivnost kjer bo potreboval mojo pomoč- rafting, kajak ali canyoning. David me ni nikoli poklical, da bi mu brezplačno vodil skupine na aktivnosti. Seveda je bila glavna obljuba obema, da bom kredit redno plačeval.

Pred vrati je bila nova zima, vzel sem svoj prvi kredit, rafting, canyoning in kajak sezona pa ni bila niti slučajno tako uspešna, da bi lahko brez težav preživel zimo in poleg tega plačeval še mesečne obroke za kredit. Je pa bila veliko boljša kot poskusna. Rezultat sem kar podvajseteril, v celi sezoni sem prepeljal malo manj kot 300 oseb, kar je bilo napram trinajstim iz prve sezone fantastičen rezultat. To mi je vlivalo moči in krepilo vero, da se da. Da Znam, Zmorem in Bom.  Vedno bolj sem razmišljal o delu, ki bi ga lahko opravljal, da bi čim več zaslužil preko zime. Spraševal sem naokoli, če kdo ve za kakšen dober posel preko zime. Karkoli, samo da prinaša dober denar. Bil sem pripravljen sprejeti kakršno koli pošteno delo, da le zavarujem vse, ki so zame zastavili svoje imetje s podpisom kreditne pogodbe.

Ker je bil kredit odobren, denar v oktobru nakazan na TRR je bil čas, da ga zapravim za kar je bil namenjen. Da med drugim razmislim in naročim vso potrebno opremo za sezono 1999. Ponovno sem se odpeljal v Bovec in se za nasvet obrnil na Davida. Da mi svetuje kje kaj kupiti. Odločil sem se za nakup šestih novih kajak čolnov znamke Rainbow Vector. Odločil sem se za nakup dvajset neoprenskih kompletov za kajak in rafting ter deset kompletov za canyoning. Zraven seveda nujno potrebne čelade in rešilne jopiče. Waw koliko opreme bom imel, sem si navdušeno prigovarjal. Dogovor v trgovini, kjer sem opremo naročal je bil, da se oglasim na naslovu in osebno podpišem naročilo. Pripeljem in parkiram se pred trgovino in pred seboj zagledam ena čudna plovila. Kaj bi to lahko bilo. Vprašam, dobim odgovor in se hipoma odločim. Tudi to hočem imeti v ponudbi svoje rafting firme. Hydrospeed. To bo nekaj, kar niti vse bovške firme še nimajo. Yes, to bo trgalo gate, mi razbija srce. In jih je… o tem enkrat prihodnjič.

Silvo Golja - Cibon še danes odličen prijatelj s katerim se poznava še iz časa, ko sem bil nogometni vratar pri Zelenih (pa še kje drugje) je bil po priporočilu različnih prijateljev pravi naslov za pomoč pri iskanju dela v zimskem času. Pomagal mi je s kontakti, ki jih je imel, da sem dobil službo v Italiji. Dobro plačano službo. Službo, ki mi je v zimskem času pomagala, da sem lahko odplačeval kredit za svojo rafting firmo. Dodeljen sem bil v skupino, ki se je vozila vsak dan dobri dve uri v eno stran, z štartom nekje ob 04.30 v okolico italijanskega kraja Latisanna. Vračali smo se pozno popoldan, pod večer. Tja smo hodili na obrezovanje trt. Da so bile trte pripravljene na novo sezono. In tako kot smo mi trte pripravljali na novo sezono sem simbolično poleg trt, pripravljal v mislih na novo sezono tudi sebe. Koval in preigraval sem različne marketinške načrte, kako dodatno povečati obisk.

Vpisal sem se na svoj prvi podjetniški seminar, ki je bil organiziran v sklopu popotresne sanacije. To je bil eden izmed nekaterih takratnih ukrepov za čim hitrejši zagon gospodarstva po potresu. Spustil sem nekaj delovnih dni v italijanskih trtah, sem se pa veliko novega naučil. To je bil seminar, ki mi je odprl pogled na neke nove dimenzije poslovanja. Predavatelja sem pozorno poslušal, požiral njegove besede in si naredil ogromno zapiskov. Te zapiske, sem kljub utrujenosti prebiral vsak večer, ko sem se iz dela v Italiji vrnil domov. Po dve tri ure. Zraven vsakega zapiska, sem si naredil nov zapisek, kako in v kateri situaciji bi mi lahko določena informacija pomagala. Tako je iz dneva v dan nastajal moj prvi pravi prodajno-marketinški projekt. Tako dober, da je dejansko dal željene rezultate.

V trtah sem zaslužil toliko, da sem lahko odplačeval kredit, nekaj malega mi je pa ostalo tudi za svoje prvo najemniško stanovanje. Za plačilo prve stanovanjske najemnine. To mini stanovanje, v bistvu soba s kopalnico sem uporabljal med  prazniki, takrat, ko sem se moral izseliti iz hiše na Kamnem. Ko sta se Eduard in Jana vračala na počitnice. Tako mi ni bilo več treba med prazniki spati v avtomobilu. Lastnik objekta, kjer sem bival je moj bivši sosed iz Kosovelove ulice, Cuder Stojan skupaj z ženo Olgo. Stanovanje je bilo v bloku nasproti današnjega Hoferja. Celotno stavbo je takrat Stojan preuredil v stanovanja za svoje delavce. Ena majhna soba jima je ostajala, to sta mi oddajala. Dogovor je bil, da imam sobico zase vedno na razpolago, ko so na koledarju večdnevni prazniki in enkrat v poletnem času, ko sta Edvard in Jana koristila letni dopust. Res sta mi šla tudi Stojan in Olga na roke. Računala sta mi samo dneve, ko sem sobico koristil. Branje knjig v sobici na toplem je bil seveda mnogo večji užitek, kot v mrzlem avtu. Veliko sem bral in se izobraževal. Izbiral sem knjige, ki so nosile močna sporočila. Knjige, ki so mi dajale moč in pogum. To sem rabil za nadaljevanje svojega poslovnega potovanja. Kot je Ramzes II gradil mesta in piramide sem jaz tlakoval svojo ledino za katero sem upam, da bo nekega dne mogočna avtocesta.  

Borut Nikolaš