Moji rafting bogovi - Johnson, Tajčr, Jeklin in Sipek (No. 7)

11 december 2020

Vse kar sem imel je bilo ravno to kar sem rabil. Prave ljudi okoli sebe. Ljudi, ki so bili pripravljeni pomagat in dat na pladenj tudi svoja ˝jajca˝- za mojo frtajlo. Za večno jim bom hvaležen. Razen Davida – Tajčrja s katerim sva skupaj rastla od rojstva, bila sva soseda v bloku in drgnila osnovnošolske klopi (dokler se nisem v četrtem razredu OŠ iz Bovca preselil v Tolmin) nobenega od naštetih rafting bogov nisem pred tem poznal več kot leto ali dve.

Vsi, vsak po svojih močeh, pa so v danem trenutku povlekli potezo, ki jo ne zmore vsak. Če mnogi danes pravijo, da imam jaz ˝jajca˝, verjemite ˝jajca˝ so imeli vsi ti, ki so vame verjeli in so se zame zavzeli. Skupek teh potez me je povzdignil v nebo, med zvezde. Začutil sem moč raketnega pogona. Dobil sem več, kot bi si v najlepših sanjah lahko želel.

Sip se je ponovno izkazal. Rabil sem denar za svoj prvi kombi. Imel je še enega prijatelja za katerega je menil, da bi mi lahko pomagal. To je bil Walter Jeklin, še ena izjemna oseba. Takrat je bil slovenski košarkarski reprezentant, kasneje športni direktor poljskih Polonie 2011, Asecca Prokoma, Zielone Gore ter slovenske in poljske reprezentance. Še danes moj velik prijatelj. Sip mi je dal Walterjevo telefonsko številko in rekel:˝Poklič Walterja in zmen se. Mogoče ti bo pomagal. Prepriči ga.˝

Pokličem Walterja, se predstavim in povem, da iščem nekoga, ki bi mi posodil denar, da si kupim prvi kombi. Ni rekel ne. Povabil me je v Koper, kjer je bil na reprezentančnih pripravah. Želel me je videt in spoznat. Nič ni vedel o meni, nikoli prej nisva govorila. Takoj naslednje jutro sem se v moji pisarni odpeljal v Koper, kjer sem pred novo športno dvorano Bonifika čakal, da Walter konča trening in se sreča z mano. Telefon je zazvonil in dobil sem ime lokala, kjer sva se dobila na mojem prvem poslovnem sestanku. Bil sem napet, mogoče celo prestrašen. Ne zato, ker bi se ga bal. Bal sem se zavrnitve. Vedel sem, da kombija še vsaj eno sezono ne bo, če me Walter zavrne. Temeljito sem mu predstavil moj ˝poslovni načrt˝, kako bom iz Tolmina naredil športni center za rafting, kajak in kolesarjenje. Po eni uri sva se dogovorila in si segla v roke. Zaupal mi je, po eni uri pogovora in posodil denar nekomu, ki ga prvič vidi. Dogovor je bil, da mi nakaže denar za kombi Citoen C 25, vrnem pa ga najkasneje v dveh letih. Brez obresti. Od navdušenja sem mu ponudil, da kombi polepim z njegovimi nalepkami. Da bo na kombiju kot sponzor. Da bodo vsi, ki pridejo na rafting ali kajak to vedeli. Zato sem takoj naslednji dan ponovil izlet v Koper, tokrat z Markom, ki je zamenjal vlogo raziskovalca kanjonov za fotografa. Walter se je dogovoril s selektorjem, da po treningu lahko vstopiva v dvorano in ga slikava v raznih pozah. Ko meče, ko zabija, ko preigrava… Nastale so tri zelo lepe nalepke, ki so krasile moj prvi kombi C25. Takrat sem velikost pisarne podvojil. Pisarno v Škodi caravan sem zamenjal za pisarno C25 - kombi z 8+1 sedeži in ogromnim prtljažnikom. Prtljažnik je bil tako velik, da mi je prijatelj Miroslav Gabršček – Mišo lahko zavaril eno prečno štango, na katero sem vso opremo lahko celo obesil. Napredek, na katerega sem bil kar ponosen.

Država je zaradi potresa kar hitro reagirala in v Posočju za obuditev turizma razpisala kredite z dobro in ugodno obrestno mero. Tu sem v trenutku videl priložnost, da pridem do denarja za investicijo moje rafting firme. V nove kajake, kolesa, opremo in vse kar sem vedel, da rabim, če želim biti vsaj približno konkurenčen petim firmam v Bovcu, ki so se pred mano že ukvarjale z športnim turizmom. Grem v Novo Gorico na banko kjer spoznam gospoda Pavla Tonkli. Danes odličen turistični ponudnik na kobariškem (apartmaji in gostinstvo), takrat namestnik direktorja banke Koper za primorsko regijo. Povem mu kaj in kako se vidim, kaj so moje želje in ambicije. V trenutku mi stopi nasproti, podpre mojo idejo. Verjame v razvoj turizma v Tolminu. Verjame, da rafting in kajak lahko uspeta tudi v Tolminu. Vse izgleda fantastično. Končno si mislim sam pri sebi.

Prideva do zahtevane dokumentacije, pa se zatakne. Banka rabi pravi poslovni načrt. Ok, to bom nekako zrihtal. Bom spisal, povem. Pavel namigne, da obstajajo strokovnjaki, ki jim plačaš, poveš kaj in kako potem to oni oblikujejo v tabelicah in posebnem programu… OK. Bomo dobil in plačal strokovnjaka, če je taka zahteva v razpisu.

Banka rabi zavarovanje kredita. Treba je dat vsaj eno hipoteko, če je dovolj velika. Ops, kaj pa je to? Tega ne razumem. Nikoli nisem imel nobenega stika z kreditiranjem, imel sem svoj TRR, pa še nikoli ni nihče vprašal po hipoteki. Kaj s tem misli gospod Pavel? Pavel mi razloži in v trenutku se mi svet pod nogami podre. Hipoteke nimam kje pobrat. Avto imam in kombi C25. To pa ni nepremičnina. Banko zapustim sključen in razočaran. Po poti domov mozgam kaj in kako. Ustavim se Pri sodčku, na eno pivo. Tam kjer je danes Dolga njiva. Spil sem jih tri. Grem naprej proti domu, morala na psu, možgan pa še kar melje. Pridem na idejo, ki se mi je zdela nora. Zares nora. Sem dovolj nor, da to izpeljem, se vprašam. Odločim se, da če sem dal vse na kocko, grem do konca. V Tolminu se ustavim pri Devetaku na še eno pivo za pogum, pred dejanjem. Popijem in se pogumen odpravim k Johnsonu. Šel sem ga prosit, če bi lahko zastavil svojo hišo za mojo hipoteko.

Debelo me gleda in reče:˝ Niđo jst nimam hiše. Hiša je od mame in tata.˝ Jaz pa nazaj, še sam ne vem iz katerega konca mojih ust je priletelo: ˝Pa mamo in tata vpraši.˝  Johnson vstane, prinese dva piva in vpraša: ˝Niđo a si ti normalen?˝ Pošteno sva se ga napila, naslednji dan sva skupaj sedela v kuhinji pri njemu doma. Mama in tata sta se strinjala, da zastavijo njihovo hišo, kot hipoteko za moj prvi kredit. Johnsonu sem sicer moral nekaj obljubiti, a o tem drugič.

Vesel ko ptička na veji se zapeljem na banko, povem super novico, prepričan, da sem rešil vse, da lahko dobim kredit za pomoč in razvoj turizma v Posočju. Da lahko nabavim prepotrebno opremo. A ni bilo dovolj. Vrednost nepremičnine ne zadostuje, zato rabim še enega poroka. WTF. Kaj pa je porok? Kdo je to? Razložijo mi kaj je porok, a nimam ideje kje naj dobim nekoga, ki bi hotel biti moj porok. Na poti domov, ponovim vajo. Pri sodčku se ustavim na pivo. Ko pijem tretjega, preblisk v možgan. Plačam, pustim pivo in direkt v Bovec. K Davidu. Če mi je pomagal do tu, ni hudič, da mi ne bo pomagal še enkrat. Pridem v Bovec, zapeljem se pred agencijo, agencija zaprta. Vozim se po Bovcu in sprašujem po Tajčrju. Doma zvem, da pride pozno zvečer. Čakam ga pred hišo v kateri je imel agencijo. Ni ga bilo, zaspal sem v avtu. Zjutraj nekdo trese mojo pisarno in udarja po strehi. Trznem in poskočim, zunaj vidim Davida kako se mi reži na vsa usta.

Pogovoriva se, pristanem na vse njegove pogoje in si seževa v roke. Iz Bovca nazaj na banko v Novo gorico. Pavel me sprejme, razložim mu vse do potankosti. Kaj je hipoteka, kdo je porok, kdo bo izdelal poslovni načrt. Vse je končno padlo na svoje mesto. Konec meseca septembra 1998 smo v pisarni v Novi Gorici na banki Koper sedeli jaz, Johnson, njegova starša in David. Podpisal sem svojo prvo kreditno pogodbo, vsi drugi pa so dal na mizo svoja ˝jajca˝ za mojo frtajlo. Od tam ni bilo več povratka. Če ne bom izpolnil danih obljub, lahko družina, ki mi je pomagala ostane brez hiše in prijatelj brez podjetja. Tega ne bom dovolil, sem si ponavljal vsak večer preden sem zaspal. Vsak večer naslednja tri leta.

Borut Nikolaš