Kje in kako postavit rafting firmo? (No.3)

07 december 2020

To je bilo glavno vprašanje, ki se mi je motalo po glavi dan za dnem. Nimaš denarja, nimaš lokacije je zvonilo v glavi. Nimaš nič. Kako misliš, da boš delal rafting firmo? Odločim se, da mojo idejo obelodanim. Mislim si, da bo mogoče kdo imel kakšno pametno idejo kaj in kako. Upal sem, da naleti moje razmišljanje na plodna tla. Pa je bilo vse v nasprotju z mojimi pričakovanji. Posmehovanje in zbadanje je bila glavna tema v raznih debatah kako bo ˝kamilčar Niđo˝ začel s turizmom v Tolminu. So bile tudi izjeme, ampak res redke izjeme, ki so zadržano prikimavale.

To, da so se mi ljudje smejali in me zasmehovali je bil eden mojih glavnih motivacijskih sprožilcev. Imel pa sem veliko ˝srečo˝, da sem bil zbadljivk in žaljivk vajen že iz časa osamosvojitve republike Slovenije. Moj oče je bil oficir JLA. Takrat me je čuda stvari doletelo in močno bolelo, a me hkrati močno okrepilo.

Pod Gabrje pri Tolminu, Pr Johnsonu, se je zadnjih nekaj let zbiralo vse več obiskovalcev – turistov iz različnih koncev Slovenije in drugih koncev sveta. Prihajali so na obisk k Johnsonu, na taborjenje, na žur, na koncert, na tarok ali gemmon partijo. Skratka Johnson - Vladimir Perše je bil po mojem mnenju začetnik tolminskega glasbeno-festivalskega turizma. Je fenomenalna oseba, velikega srca, pacifist in velik ljubitelj dobre glasbe in odličnih zabav. Vsak, ki je prišel k Johnsonu je bil vedno dobrodošel ne glede na barvo, politično prepričanje ali versko pripadnost. Tam Pri Johnsonu je izžarevala ena močna pozitivna vibracija. Tako sem v decembru 1996 dobil idejo, da bi to lahko bila prava lokacija za  rafting, kajak, canyoning in druge adrenalinske športne aktivnosti. Seveda, če se bosta z mojo idejo strinjala Johnson in njegov partner Edo Rozman.

Prišel je čas, da idejo predstavim tudi doma. Živel sem z mamo in sestro. Mama je bila nad idejo, da bom zapustil ˝odlično in varno službo štancarja in CNC mojstra˝ razočarana. Vedela je, da sem v preteklosti menjal službe drugo za drugo, v zadnji pa sem zdržal skoraj pet let. Tam je videla mojo varnost. Bala se je za mojo prihodnost, ni zaupala in verjela, da bi lahko uspel kot samostojni podjetnik. Ni razumela, da sem bil v vseh preteklih službah nesrečen in sem jih zato menjal kot spodnje perilo. Bila je navajena dela v tovarni, kar ji je zagotavljalo ˝lažno varnost˝. Zakaj lažno, zato ker danes po vseh 45+ letih garaškega dela v proizvodnji dobiva manjšo pokojnino, kot lenobe, ki danes ne delajo oz. ne želijo delat, a jih vseeno podpira naša sociala, plačujemo pa jih vsi mi, ki delamo in plačujemo davke. Danes je mama zelo ponosna na vse kar sem dosegel s pomočjo vseh fantov, deklet in družine. Lepo se razumemo in želim si, da tako ostane tudi v prihodnje.

Januarja in februarja leta 1997 sem se večkrat zapeljal v Bovec, da sem se dobil z Davidom - Tajčrjem. Imela sva sestanke, kjer sem ga prepričeval, da v Tolminu odpreva podružnico njegovega rafting podjetja Sport active. David sicer ni imel ambicije po tem, da bi svoj posel širil v Tolmin, je pa pristal na to, da mi pomaga na prvem koraku pri ustanovitvi svojega podjetja. Da za eno sezono odpre tolminsko podružnico, mi posodi ime in opremo za rafting ter canyoning. Da si celoten dobiček deliva na pol. On da opremo jaz pa delam. Za naprej bova pa videla kaj in kako. Johnsonu in Edotu sem temeljito predstavil svoj prvi ˝poslovni načrt˝ in z njunim dovoljenjem se mi je v maju 1997 pod Gabrjami delno uresničila želja. Delno zato, ker sem sicer začel opravljati delo v športni agenciji, manjkalo je to, da imam svoje podjetje. Da še ne delam v svoji agenciji.

Borut Nikolaš